Če hoče človek ohraniti in/ali ponovno vzpostaviti svojo časti-vrednost in dostojanstvo, suverenost, avtonomijo in svobodo, mora s svojo dušo, duhom, čutili in s svojim telesom iz mesa in krvi, ozavestiti svoje prirojene moči in pravice, ki izhajajo iz Naravnega prava in jih je vsak od nas pridobil s svojim rojstvom, saj izhajajo iz prvega človekovega RODU.
Zato, ker je v sistemu vse podrejeno laži in manipulaciji za zasužnenje ludi, se najprej človek za zagotavlanje svoje svobode, sploh pouči o svoji osnovi za lasten stav, da je živ človek s svojimi pravicami in etičnimi obvezami in omejitvami. Človek najprej ozavesti razliko med osebo in človekom ter njunimi pristojnostmi napram sistemu. Sistem in njegova oseba, namreč delujeta v okviru trgovskega pomorskega prava, človek pa v okviru občega prava, na temelju naravnega prava.
Suveren je postal tisti človek, ki je ponovno vzpostavil svoje prirojene pravice
Navajeni smo čakati odrešenika. Navajeni smo, da nekdo drug odloča o/za nas. Navajeni smo nastaviti drugo lice in upogniti hrbet. Pozablamo vse lastne pravice, pozablamo lastne dolžnost in pozablamo svojo odgovornost. Živimo med ljudmi okvarjenih navad zato pozablamo svoje običaje, svoj prav in svojo dolžnost, zato že predolgo nismo svobodeni. Že predolgo nismo odločni, predolgo prenašamo žalitve in ponižanja. Zato moramo zavzeti svoj stav in ga braniti z vedenjem in povezovanjem v skupnosti svobodnih ludi, ki se zavedajo sebe in svojih pravic.
Nujno velja nameniti razmislek tudi temu, kaj lahko storimo (gre za edino pravo protiutež, ki je sposobna prevesiti tehtnico na stran pravičnosti), če poznamo slovar pojmov Slovenske ljudovlade in pravde,1 ki so natančneje obravnavani kasneje v tej knjigi:
Ljudovlada/Ludovlada je vladavina ludi in je neposredna pravdna, zakonodajna, upravna in sodna oblast ljudstva, katere temelj je pravičnost. O pravi ljudovladi lahko govorimo takrat, ko svobodni ljudje dejansko sami odločajo o skupnih občih zadevah, o dajatvah in skupnih vlaganjih, o odnosih z drugimi narodi in državami, itd.
Slovenska pravda (lat. institutio Slovenica, Slavica lex) je pravdna zavest visoko duhovno razvitega in etičnega človeka, ki jo ima slovensko ludstvo za obvezno in jo tudi izvršuje. Pojem pravda je več-pomenska beseda, ki vsebuje pravico, resnico, pravden postopek, postavo in sodišče.
Rota je slovensko starovedska zaobljuba, prisega, zaklinjanje in dober urok, ki se od nekdaj vrši na slovesen način, v obliki strogo določenega »zagovora«, katerega namen je vračanje zdravja, dajanje rodovitnosti polju in ludem, odganjanje nesreče ali škode, bolezni ali celo smrt sovražnika.
Veča je izvirno izvrševanje javne oblasti ludi v zboru/sozvočju/akordu s pravdnimi pristojnostmi. Veča od nekdaj poteka na različnih ravneh – pri Slovencih gotovo na ravni sosedenj, žup, vojvodstev, knežij, in kraljestev.
Soseska, sosečka ali sosednja: je vaška skupnost oziroma skupnost sosedov, ki ima skupne kulturno družabne interese in koristi v skupnem gospodarjenju na zemlji, v skrbništvu te skupnosti.
Župa in župan: kot naselbinska in kot organizacijska oblika, sta osrednja pojma v razvoju slovenskih vaških skupnosti in sodita med najstarejše v Evropi. Župa je bila že v najstarejšem obdobju, podobno kot soseska, predvsem vas ali skupina vasi. Načeluje ji je izvoljeni starešina, ki so ga imenovali župan (v virih jopan, suppan).
Dvanajstija je izvoljen organ Slovenske ljudovlade in Slovenske pravde, v katerega je izvoljenih ali ponovno izvoljenih dvanajst mož. Sprejema vse pomembne odločitve za rodovno, plemensko ali širšo sosedsko in narodno skupnost. Odločitve dvanajstije se sprejema z glasovanjem, posamezne glasove pa zabeleži tako, da jih simbolno vrežemo na palico imenovano rovaš. Svoje sklepe običajno potrdi s slovesno roto.
Kmet je stalno naseljen, polnopraven, oborožen, svoboden človek, ki ima pravico udeleževati se sodnih zborov ter sodelovati na ljudskih večah (tudi voliti in biti voljen).
Vojvod je tisti, ki vodi vojsko in so mu podrejeni ostali vojaški poveljniki in vsa vojska.
Knez je plemenski dostojanstvenik in mirnodoben poglavar širšega slovenskega območja.
Kral je izvoljen predstavnik ljudstva in vladar države oziroma dveh ali več kneževin.
Pojezda je pobiranje prostovoljnih prispevkov svobodnih ludi za skupno dobro na določeni deželi. Tako se imenuje, ker so jo nekdaj opravili na konjih, na katerih so lahko jezdili hitro in daleč.
Kramola je naravna, starodavna, neodtujiva, pravica punta oziroma upora ljudstva, zoper tiransko oziroma kot bi rekli dandanes – totalitarno oblast ali vladarja, ki zlorabi svoj položaj ali krši od ljudstva podeljene dolžnosti. Enako velja za oblast, ki na prvi pogled ne izgleda tiranska, a deluje proti interesom ljudstva, ki je izvirni suveren in nosilec oblasti. V skladu s starodavno Slovensko ljudovlado ima slovensko ludstvo neodtujivo pravico, se takšnemu vladarju, oblasti in nedopustnemu početju, upreti. Slovensko ludstvo seveda to pravico tudi dandanes še zmeraj ima.
Vprava človeka
Pravo človeka temelji na redu in dobrih skrbniških praksah. Sem del boga in se tako tudi obnašam. Odgovori so v meni. Ozavedel sem, da imam vse in odgovornost je moja. Moja vedenja se znajo soočiti z izzivom biti suveren in vajeti za-res imam v svojih rokah. ljudje imamo svoj rod, zemlo, zrak in običaje in svoj prav – svoje pravo. ljudje imamo deželo in na tej, svojo dedno neodtujivo pravico, kar priznava vsako mednarodno pravo. Svojo pravdo in suverenost lahko uvelavlamo samo in edino po tej poti, ki je edina pravilna. Zato, če hoče človek svojo svobodo in svojo pravico, se mora z dejstvi soočiti in se podučiti o vsem skupaj. Izreki so fakti. Fakti, kjer odloča/domenuje človek. Ker je tako in je pomembno, te fakte tukaj napišem še enkrat:
-
-
- Dežela so živa in neživa narava, ter vse kar je v in na deželi.
- Dežela so svetloba, zvoki in ostale vibracije, energije, nebo in zemla.
- Zemla dežele ni ni le prst ampak sega globoko kolikor je zaznavnega in zavednega.
- Na tleh in v tleh dežele so vse žive in nežive stvari tako naravne kot ustvarjene od ludi.
- Nebo dežele sestavla vse kar je nad tlemi in vodami dežele.
- Deželno pravo je obče-rodovno-naravno-pravo.
- Deželansko pravo je obče-običajno-pravo-rodu.
- Naravno vse-obče pravo je podedovano.
- jaz/jas živ človek sem fakt s podedovanim pravom = jaz/jas sem svoj/mojarh.
-
Izrek: Jas sem svoj-arh, klasifikacija poklica: 1113 Traditional cheif, head of vilage rodoven-starešina, vaški glavar (e-iskalnik SKP-08).
V velavnih slovenskih zgodovinskih deželah, kot so Slovenijeh, Koroška, Štajerska, Krajnska, Panonija in Primorska lahko vsi domorodni-starožitni suvereni na zemli in na nebu teh težel uvelavimo svoje! Zato se človekov stav glasi:
Izrek: Pogajam se le na enakovredni osnovi in ugotovjeni jurisdikciji. Moje pravo je utemeljeno v pravno terminoloških slovarjih (Black’s) in z mojo objavjeno izjavo, da sem živ. Moje podedovano prapravo je vse-obče Naravno pravo-(Overall Natural Law) in zato nadrejeno in izven Municipal/občinsko/okrajno.
Naravni zakon vedno in povsod drži. Ko v naravnih zakonih iščemo izhodišča tam najdemo le logična. Logika nas pelje v matematiko in srečni Slovenci skozi materinščino govorimo z enačbami razloživ matematični jezik. Z našim logičnim jezikom pridemo do neovrglivih razlag pojmov. Iz naravnih aksiomov tako natančno razberemo moralo in vsakodnevni pomen pojmov.
Dedne pravice domorodnih/indigenih ludi
Ludje imamo svoj rod, zemlo, zrak in običaje in svoj prav – svoje pravo. ljudje imamo deželo in na tej svojo dedno neodtujvo pravico in to priznava vsako mednarodno pravo. Svojo pravdo in suverenost napram komercialnemu sistemu, lahko uvelavlamo zgol in edino po pravni poti, ker je edina pravilna. Zatorej človek neguje svojo svobodo in svojo pravdo, da se sooči z dejstvi in je podučen o poti k lastni suverenosti.
Marsikdo reče, da je naš odpor proti marsičemu tujemu, kar prodira k nam in v naš jezik, posledica naše majhnosti in pretiranega rodolubja (nacionalizma). A dosti bolj pravično lahko rečemo, da je ta strah pred tujim, bol posledica, ne-le vsakoletnih tisočletnih izkušen, marveč naše svete podedovane vere v svojo pravdo, samostojnost, neodvisnost in svobodo – povsod, v besedi, misli, na nebu in drugod na zemli.
Ko gre za njihovo svobodno delovanje in obstoj, se odločno stavijo v bran, celo umetno vstvarjene celote – kot so politične, strokovne ali ideološke organizacije in podobna telesa družbe. Še bolj nepopustjivi pri zagovoru pravice do obstoja, so živi organizmi, kot so človek in jegovo pleme, narod, jezik, ki so žive naravne tvorbe. Živa bitja se dajo prej pobiti, kakor notranje ukloniti. To je vir neomajne trdnosti in neuklonjivosti slehernega naroda in vsakega jezika.
Zato človek okliče svojo suverenost za stav, red in prav:
Izrek: Svoj čas-prostor živim v zasebnem. Ker me roditelja nista predala v suženstvo, nima nihče razen mene, pravic do mojega telesa in mojega zasebnega živenja-čas-prostora. Zasebnost je okolje, kjer snujem brez zunajnega posredovanja, vmešavanja in omejitev. V zasebnosti lahko nemoteno razvijem lasten potencial. Le v zasebnem, sem polnokrvni kreator/stvaritel. V zasebnem nastanem in bivam suveren človek. Kaznivo je posegati v mojo zasebnost, saj je to poseg v mojo suverenost, moje človekove pravice in moje človeško dostojanstvo. Je motenje razvoja blagostanja zame in meni bližne in zaviranje dosegaja mojega človeškega maksimuma, ter hkrati omejevanje mojega prispevka k razvoju civilizacije in miru v svetu. Moje zasebnosti ne podarjam nobeni korporaciji in ne dovolim posega v mojo zasebnost.
Domoroden/indigen človek, je gospodar prostora časa
Spoštovanje stvarstva je spoštovanje prostora časa. Človek, kot domoroden-indogen-suveren-etičen-vedež, ni gospodarski pridelek, slučajno vstvarjen v naravi in nato sistematično požet ob rojstvu, kot oseba, da vzet v skrbništvo in normiranost ekonomskega sistema, dozoreva in predstavlja vrednost in dodano vrednost komercialnemu sistemu. Človek, domoroden-indogen-suveren-etičen-vedež ve in meri svoj čas ter prostor, zato je gospodar svojega časa in prostora.
Izrek: Čas je domena stvarstva in naravnih zakonov, ki pripadajo domorodcu/indigenu. Spoštovanje naravnih zakonov je spoštovanje kulture domorodnih/indogenih. Vem, tukaj in zdaj.
Naši predniki so opazovali, spoznavali, razumevali in se prilagajali svojemu okolju, da so lahko živeli in delovali harmonično s stvarstvom. Potovali so skozi čas in ritmične ponovitve položajev nebesnih teles, skozi vnovične ledene dobe in ponovitve kataklizem planetarnih razsežnosti, odkar so se prikazali bogovi na Zemli.